Na kratko: Gibalno igro za otroka lahko izberete glede na to, ali ga veseli in ali se k njej vrača, ne le glede na obljubljeno zmogljivost ali domnevni razvoj. Gre za praktičen prenos misli, da prosti čas ni nujno namenjen doseganju naslednjega cilja. Veselje ne pride nujno takoj in je lahko pri vsakem drugačno.
- Pri izbiri dejavnosti bodite pozorni, ali otroka veseli sama igra in ali se k njej vrača.
- Obljubljena zmogljivost ali razvoj ni edini razlog, da dejavnost vključite v igro.
- Če se veselje ne pokaže takoj, ne predpostavljajte samodejno, da ste izbrali napačno.
- Zaznavanje lastnih občutkov lahko zahteva ponavljajoča se vprašanja in čas.
Gibalne igre za otroke ni treba izbrati glede na to, kaj naj bi otrok dosegel. Če se igra z veseljem in se sam vrača k dejavnosti, je tudi to pomemben razlog, da ji daste prostor. To je praktičen prenos misli iz starševske svetovalnice, ne ugotovitev o konkretnih igračah ali otroški igri: Eleanor v njej piše o tem, kako lahko veselje do vsakdanjega življenja umakne prizadevanju za doseganje naslednjega cilja.
Gibalno igro za otroka lahko izberete glede na to, ali ga veseli in ali se k njej vrača, ne le glede na obljubljeno zmogljivost ali domnevni razvoj. Gre za praktičen prenos misli, da prosti čas ni nujno namenjen doseganju naslednjega cilja. Veselje ne pride nujno takoj in je lahko pri vsakem drugačno.
Za starša, ki je odraščal s poudarkom na žrtvovanju, študiju ali dosežkih, je lahko težko dojemati prosti čas kot vrednoto samo po sebi. Tudi pri izbiri gibalne dejavnosti se potem zlahka sprašujemo, kaj bo otroku prinesla in ali se "splača". Poskusite poleg teh vprašanj pustiti prostor tudi za preprosto: Ga veseli?
Ko se mora tudi prosti čas na nekaj prilegati
Piska pisma opisuje, kako je njena družinska osnova vplivala na pogled na počitek. Je otrok staršev prve generacije priseljencev, ki so veliko žrtvovali, da bi njihovi otroci lahko študirali na univerzi. Odraščala je z jasno predstavo o poti do uspeha; nekatere njene korake je sledila, drugih ne. Omenja tudi zakonsko zvezo zunaj lastne rase in poklicne odločitve, pri katerih je prevladala finančna stabilnost.
Prosti čas, ki ga drugi ljudje očitno uživajo, pa se ji je zdel nerazumljiv. Hobiji, potovanja ali prenove hiše so v njej vzbujali vprašanje, čemu pravzaprav so. Sama razmišlja, ali je to povezano z otroštvom, v katerem se je pozornost osredotočala na akademske teme in prostočasne dejavnosti niso imele veliko prostora. Zdaj, ko je mati, razmišlja, kako otrokom pokazati, da je življenje lahko prijetno tudi brez dodatnega namena.
To ni očitek staršem niti preprost napotek, kako se znebiti naučenega načina razmišljanja. Je poimenovanje tega, da je lahko, ko se mora vse "na nekaj prilegati", težko prepoznati, kaj človek v resnici čuti. Podobno vprašanje si lahko zastavite pri izbiri dejavnosti za otroka: se odločate po njegovem interesu ali predvsem po rezultatu, ki naj bi ga prinesla?
Kako lahko sredstvo postane cilj
Eleanor ta premik primerja z daviteljskim fikusom: nekaj, kar se je začelo kot sredstvo za dosego želenega cilja, lahko sčasoma preraste in izrine prav tisto, kar naj bi podpiralo. Človek se lahko zaposli ali začne služiti denar z upanjem na boljše življenje, vendar postopoma tem ciljem namenja toliko časa in pozornosti, da samo dobro življenje stopi v ozadje.
Po besedah avtorice odgovora se lahko enako zgodi tudi s trdim delom. Njeni starši so se marsičemu odpovedali in delali z namenom, da bi naslednji generaciji ustvarili boljše življenje. Priseljenske družine lahko zapustijo kraj in ljudi, ki so jih poznale, ter v novi državi trdo delajo, včasih v več službah ali v novem jeziku. Vendar namen teh žrtev ni bil častiti žrtvovanje samo po sebi. Služilo naj bi temu, da bi njihovi otroci živeli bolje.
Če trdo delo postane cilj samo po sebi, se lahko prvotni namen izgubi. Enako je koristno imeti v mislih tudi pri otroški dejavnosti: gibalna igra ni nujno še ena naloga, ki jo je treba upravičiti s tem, kar naj bi prinesla. Radosti ni treba dokazovati svoje vrednosti z dodatnim rezultatom.
Začnite z vprašanjem, kaj prinaša veselje
Ko iščete veselje, Eleanor priporoča, da ne začnete s seznamom dejavnosti, ki naj bi delovale, ali s tujo predstavo o tem, kako naj bi bil videti kakovosten prosti čas. Koristneje je prisluhniti svojemu odzivu: kaj v vas vzbuja veselje? Odgovor morda ne pride takoj, še posebej, če si tega vprašanja že dolgo niste zastavili.
Prepoznavanje lastnih občutkov lahko traja nekaj časa. Eleanor ga primerja z vnovično vzpostavitvijo stika z delom telesa, ki ga človek dolgo ni uporabljal. Če ste se odvadili spraševati, ali vas nekaj razveseljuje, se boste morda morali vprašati večkrat, preden boste odgovor sploh zaznali.
Zato od sebe ne pričakujte, da bo nova dejavnost takoj prinesla navdušenje ali popolno potopljenost v sedanji trenutek. Začetek je lahko bolj radovedno preizkušanje: Kako se ob tem počutim? Kaj opažam pri sebi? Tudi če odgovor še ni jasen, je že samo opazovanje način, kako se vrniti k temu, kar zares doživljate.
Veselje ni pri vsakomur enako
V odgovoru se pojavljajo zelo različni primeri osebnega veselja: nekdo hrani vrane, nekdo pleše ob disco glasbi in nekdo suši plevel. To niso predlogi, ki bi morali ustrezati vsem. Kažejo, da je veselje lahko konkretno in osebno; ni se mu treba ujemati s splošno predstavo o tem, kaj je vreden hobi.
Ko si človek ustvari več prostora za užitek, ustvari tudi več prostora zase: za lastne občutke in za tisto, kar ima resnično rad. Upočasniti toliko, da si postavite vprašanje, kaj v resnici čutite, že samo po sebi pomeni nameniti pozornost sedanjemu trenutku.
Kako to misel prenesti na gibalno igro za otroke
Ta prenos je praktična uporaba misli o veselju, ne pa sklep vira o otroških dejavnostih. Pri izbiri gibalne igre se lahko osredotočite na to, ali otroka dejavnost veseli in ali se k njej vrača. Namesto vprašanja, kakšen dosežek ali domnevni razvoj obljublja dejavnost, poskusite opazovati njegovo zanimanje za samo igro.
Če otroka nekaj ne pritegne takoj, to še ne pomeni nujno, da ste se slabo odločili. Vir opozarja, da se tudi pri odraslem veselje in poglobitev v dejavnost ne zgodita nujno takoj. Hkrati iz tega ni mogoče sklepati, da bo otrok dejavnost zagotovo vzljubil pozneje ali da bo določena igra prinesla določen rezultat. Dovolj je, da ostanete radovedni glede tega, kar se dogaja zdaj.
Pri odločanju lahko tako ločite dve vrsti vprašanj: kaj dejavnost obljublja in kako se otrok nanjo odziva. Prvo vprašanje se nanaša na pričakovani rezultat; drugo na njegovo resnično doživetje. Če vam je pomembno veselje ob igri, je lahko prav drugo pri izbiri bistveno.
Pisateljica se je spraševala, kako živeti bolj v sedanjosti, ko se je moralo vse od otroštva spremeniti v nek namen. Odgovor jo spomni, da naj bi žrtve staršev vodile k boljšemu življenju, ne pa k kopičenju obljub zaradi njih samih. Tudi vi lahko pri gibalni dejavnosti cilj za trenutek pustite ob strani in opazujete, ali je igra otroku prijetna. Sredstvo ne sme izpodriniti tistega, zaradi česar naj bi bilo koristno.
Ključne ugotovitve
- Pri izbiri dejavnosti bodite pozorni, ali otroka veseli sama igra in ali se k njej vrača.
- Obljubljena učinkovitost ali razvoj ni edini razlog, da dejavnost vključite v igro.
- Če se veselje ne pokaže takoj, ne domnevajte samodejno, da ste izbrali napačno.
- Zaznavanje lastnih občutkov lahko zahteva ponavljajoča se vprašanja in čas.
Praktični nasveti
- Med igro si postavite preprosto vprašanje: ali otroka ta dejavnost veseli?
- Bodite pozorni, ali se otrok k dejavnosti vrača, namesto da bi njeno vrednost presojali le po obljubljenem rezultatu.
- Če dejavnost ne vzbudi takojšnjega navdušenja, si pustite prostor za opazovanje brez pričakovanja, da se bo zanimanje zagotovo pojavilo.
